tina konec
15. 01. – 08. 02. 2019

Slikarka mlajše generacije Tina Konec že nekaj let snuje izbrane poglede drevesnih krošenj. Svinčnik ali tuš vodi po beli ali črni papirnati podlagi, kjer nastajajo nianse črnikastih in srebrnikastih potez. Krošnje oziroma vejice stebel pogosto uhajajo iz formata, skupaj s plastenjem podob in zasenčenimi elementi pa vzbujajo igro asociacij. Ljudje v monokromnih risbah prepoznajo gube na dlaneh, vesolje v ptičji perspektivi, lišaj pripet na staro stavbo, pomečkane oblake in še kaj, pove umetnica. V izbranih izsekih vladajo neskončen red in uravnoteženost, medtem ko stvaritve delujejo skorajda otipljivo. Ob pohajkovanju v naravi umetnica le – to fotografira, kar ji služi kot osnutek za delo. V risbi ne poskuša prerisati fotografij, odtisniti realnosti, temveč s pomočjo lastnih interpretacij in novosti v tradicionalni tehniki ustvarja umetnine, kjer je narava upodobljena na samosvoj, prepričljiv način. Nujo po risanju je rutinirala – v njej lahko odloži bremena in poišče svobodo, kar se kaže v izmojstrenih likovnih delih. Vanje ne spušča prilivov okolja; podobna hoče biti sebi, ne slediti drugim. Detajlno izrisana dela intuitivno sestavlja v serije, ki jih povezuje skladnost in sožitje med oblikami.

Razstava V megli prikazuje novonastalo serijo del, ki sledi poteku dneva: začne se na zaspano januarsko jutro zavito v meglo, za katero se kdaj naslika sonce. Ideja zanjo se je porodila ob umetničinem zlaganjem likovnih del večjih formatov enega na drugega. Narisani elementi so se kazali skozi papir in ustvarjali izjemen vizualni učinek. Na jesensko jutro je skozi okno gledala spremljevalko mrzlih dni – meglo in naenkrat je v njej prepoznala nastajajoča dela, ki so ji še do takrat predstavljala vizualno uganko. Risba v samem jedru ohranja avtoričino cenjenje in spoštovanje narave, katere senzibilnost se prezrcali na papir. Dela z navidezno univerzalnostjo opozarjajo na krhko minljivost. Umetnica z meditativnim procesom upodobi samozadostno, nepodrejeno naravo, krnitev katere zaradi vseprisotne ideje nenehne rasti in napredka (bo) (ob)čuti(l) človek. Tako narava kot umetnost nista le prostora za privilegij umika in predaha od realnosti, temveč tudi zbirališče novih idej, poglobljenih razmislekov, vrednot in upov.