helena tahir
07. 11. – 26. 11. 2018

Helena Tahir skozi proces nastanka barvne risbe, grafike in frottaga na papirju gradi likovno vsebino. V ospredje postavljeni grafični medij vnaša novost, medtem ko realistično upodobljene figure s pripovednostjo in natančnostjo nudijo svobodno interpretacijo in lastne refleksije. Nastanek grafične ali barvne risbe se začne z umetničinim brskanjem po stričevem antikvariatu, iz katerega odnese najljubše fotografije, ki jih sestavi v digitalni kolaž. Ta največkrat predstavlja osnutek, ki ni obremenjen s konceptom, za njeno najljubšo grafično tehniko – linorez, kjer je vsaka grafika sestavljena iz najmanj šestih plasti, ki se med tiskom mešajo. V procesu pogosto izumlja nove ustvarjalne postopke znotraj že poznanih tehnik.

Samostojno razstavo Poetika otroštva sestavlja tri leta nastajajoča serija del portretirancev različnih kultur. Ti nakazujejo na umetničino iskanje samega sebe in svojega kraja, ki se nikoli ne konča s stabilno identiteto. Avtoričina senzibilnost in čutenje sveta se kažeta v pogledih otrok, ki odsevajo to, kar je čutila tudi sama: nepripadnost oziroma tujstvo v svetu, ki bi naj bil tvoj dom. Kot sama pravi, v upodobljenih otrocih danes vidi sebe. Osrediščena bitja so obdana z lebdečimi predmeti, ki spominjajo na »brezprostorje« in tako kdaj presprašujejo realnost, spet drugič jo presegajo. Z natančno in ekspresivno upodobljenostjo smo postavljeni pred vzporedne svetove, kjer sta prav tako potrebna zmožnost čustvovanja in empatije.

maja babič košir
02. 10. – 05. 11. 2018

Ilustratorka, slikarka in kiparka Maja Babic Kosir se po desetih letih življenja in dela v tujini predstavlja s svojo prvo samostojno (slikarsko) razstavo doma, katera tudi tokrat odseva avtoričino iskanje lepote v življenju, ne žalosti in bolečine. Njeno ustvarjanje ostaja zavezano intimni eksistencialni izkušnji, kjer se vedno znova podaja na introvertirano iskanje notranjih osebnih in zasebnih doživljajev in počutij. Ob avtoričinem raziskovanju umetnosti kot terapije so se začele rojevati impulzivne podobe, za katerimi se je največkrat skrival močan čustven naboj. V katarzičnih risbah in slikah lahko še vedno najdemo sledi kiparke, ki se med drugim kažejo v bogatih nanosih barve na platno. Intuitivnost, priklic in povezava s (preteklimi) občutji in hrepenenji so omogočili nezaveden prihod besed, ki v delih delujejo spontano, igrivo in sproščeno.

Z razstavo »I have to go. Bollocks« umetnica nadaljuje s postavljanjem vprašanj identitete, dojemanja žensk in ženskosti, seksualnosti, (razočarane) ljubezni in hrepenenja po njej. Kot sama pravi, ko ustvarja je brez cenzure. Tako ne slači le figur, ampak nam pokaže kako se osvoboditi družbenih norm, pravil in teže »normalnosti« ter ustvariti vsaj prepih za patriarhalno postanost.

ana popescu
04. 09. – 01. 10. 2018

Slikarka in ilustratorka mlajše generacije Ana Popescu sodi med perspektivnejše umetnice v mednarodnem umetniškem prostoru. Pot si utira s samostojnimi razstavami, vključenostjo v mnoge publikacije, umetniške revije in druge medije. Že nekaj let se prepušča raziskovanju prostorov, kar se je začelo z risanjem najintimnejšega prostora – lastnega domovanja. V izhodišču se umetniška dela navezujejo na dediščino Bauhausove estetike, ki ostaja nostalgičen spomin na avtoričino rodno Romunijo, na katero je vplival nemški arhitekturni stil po prvi svetovni vojni, in na modernistične domove, prepoznane po velikih geometrijskih oblikah. Na površini sobivajo preproste oblike in močne barve, ki so zamenjale prej velikokrat uporabljeni črni tuš. Umetnica je svoje spoštovanje, a hkratno sramežljivost do barv premagala tako, da je vzela v roke najbolj drzno barvo, ki jo je lahko našla, in se brez večjega premisleka prepustila nadaljnemu procesu. Tako sedaj nastajajo fiktivni domovi, ki nas spominjajo na otroško radost, ki ohranja vse elemente igrive in živahne, neredko pa s seboj prinesejo pridih poletja. Umetnica pravi, da želi ustvarjati podobe, ki namigujejo na nekaj realističnega, ne da bi bile same realistične. Pogledi v prostore brez človeške figure, popačene perspektive in izstopajoče barve nam tako pomagajo ustvariti distanco do lastne realnosti.

Razstava Homes združuje izbrana dela iz znamenite serije Homes in nova dela, s katerimi umetnica premika in odkriva vedno nove poti ustvarjanja. Novejša dela z izbranimi izseki nudijo poglede na le nekaj sestavljenih elementov, ki komunicirajo s svetlobo. Serija ilustracij se vsestransko poigrava z globino in površino, igriv vzorčast dizajn pa sooča s surrealistično pokrajino, ki sicer preprost prizor spremeni v kompleksnejšega. Fascinantne podobe s čudovito barvno paleto nas zapeljujejo s predstavitvijo utopičnega pogleda na koncept doma, izpraznjenega vseh osebnih značilnosti človeka, ki v njem biva.

jaša
08. 06. – 14. 06. 2018

The lovest, revisited z izbranimi umetniškimi plakati in dokumentarnim filmom predstavlja projekt the lovest, ki je živel in utripal med letoma 2011 in 2014. Vsebinsko in strateško je nadaljevanje projekta I’m Culture, s katerim je vizualni umetnik JAŠA dodobra zaznamoval Trienale sodobne slovenske umetnosti leta 2010, ki ga je kuriral Charles Esche. Umetnik je razvil strategijo odnosa do celotne razstave in prostora s fokusom na neizkoriščenih prostorih. Izpeljal je niz akcij, ki so se odvijale v vseh prostorih in funkcionalnih skupinah. Postavljene so bile v medprostoru, garderobi in nedelujoči kavarni, med stranišči, poleg predavalnice in drugje, kjer se je odpiral kaotičen svet, diametralno nasproten urejeni razstavni estetiki, ki je narekovala stene galerije nadstropje više. Celotno dogajanje je v Moderno galerijo privabilo novo, mlajšo publiko, ki je z navdušenjem od blizu spremljala dogajanje, polno zabave, humorja, podreditve, uničenja in šoka. Intervencija se je že skorajda spojila s prostorom, zato se je zdelo škoda projekt naenkrat končati.

Slaba dva tedna po zaključku trienala se je projekt prelevil v novega, poimenovanega the lovest. Umetnik je skupaj s kolektivom vzpostavil alternativni vhod skozi okno, skozi katerega so obiskovalci prešerno vstopali in izstopali, in živobarvno obarval okna kletnih prostorov galerije. Z obema posegoma je želel omehčati obraz “stare dame” oziroma dilemo, ki je marsikoga pripravila do obrata že pred vhodom v galerijo. Kmalu je preselil svoj studio v galerijske prostore, kjer je dnevno gradil formo in vsebino ter puščal odprta vrata znotraj uradnih ur galerije. Ko je postavitev dobila zadovoljivo obliko, je sledilo organiziranje dogodkov, ki so kmalu konkurirali vsemu ostalemu dogajanju ob petkih zvečer. Obdobje je sovpadalo s širšo “renesanso” klubskega dogajanja v Ljubljani in drugod. The lovest je sčasoma postal odličen instrument aktivnega eksperimenta v združevanju posameznih medijev v celoto dogodkov, ki so se – ne glede na razvrat, dogajanje, koncert, ples, performans in siceršnje norenje – zmeraj zaključili z isto frazo legendarnega vratarja galerije: “Muzej se zapira.” Avtor se je projekta lotil z željo, da bi formo kluba ali zabave izkoristil kot umetniško formo, participatorni Gesamtkunstwerk. In kot dodaja danes: “Če govorim o the lovestu, govorim o življenju, kot smo ga videli in živeli.”

ron preinfalk
16. 05. – 05. 06. 2018

Za razstavo Ljubezenska zgodba je Ron Preinfalk likovno preoblikoval ročno izvezene gobeline slovenske umetnice Petre Varl (1965), na katerih bivata prebivalca mesta, junaka Zvezda in Odeon. Lika je umetnica prvič predstavila skupaj z Majo Gspan leta 1995 na mestnem koledarju v parku Zvezda (s projektom »Ljubljančani« v okviru Urbanarie), kjer sta prilagajala svoje razpoloženje letnemu času in mesecu dogajanja. Preko poenostavljene upodobitve intimnega sveta sta prepoznavna akterja posegla v življenje samega mesta in se dotaknila gledalcev, naključnih mimoidočih. Prikradla sta se v druge projekte in tako zasedla, zavzela, naselila in osvojila domala vse mogoče medije in prostore predstavljanja. Izvezena v tehniki gobelinov, ki jih je izvezla umetničina mama Nuša Varl, sta Zvezda in Odeon zadnjič nastopila na mednarodni razstavi sodobne umetnosti leta 1996 v francoskem mestu Salestat. Nekaj let nazaj je umetničin pogled spet postal na njiju, ob čemer se je odločila, da gobeline preda dalje. Podarila jih je Ronu, ki sedaj piše naslednje poglavje zgodbe Zvezde in Odeona.

Razstavni projekt desetih skrbno izbranih umetniških del je tako poklon dvema ustvarjalnima generacijama in ljubezenski zgodbi, v kateri se uspešno stikata dva likovna izraza, gobelin in flomaster. Kot pove (so)avtor, Zvezda in Odeon sta sedaj skupaj že 23 let, z Ljubezensko zgodbo pa nas spominjata na vse ljubezni, ki so se v tem času izljubile, (ne)katere izmed njih tudi izgubile. Dve bitji, ki se spogledujeta, plešeta, sončita, drsata, vozita z motorjem in pri tem iščeta svoj prostor pod soncem, nas še vedno opominjata na resnično bližino, sprejete odločitve, izgubljene priložnosti, drobne napake in pozabljene trenutke.

urška rednak
17. 04. – 14. 05. 2018

Slikarka mlajše generacije Urška Rednak mojstrsko sestavlja razmerja med površinami, barvami in kompozicijo. Preko vezenja volne na platno v sodobno slikarstvo vnaša obujeno staro in tradicionalno, ki se skupaj s ploskvami akrila in drugimi mediji prevaja v spokojno in hkrati igrivo abstrakcijo. Umetnica je v preteklosti raziskovala razmerje med podobo in tekstom, pri čemer so nastali vezeni teksti na platnu. V novejših delih se izogiba prej izraženim notranjim podoživljanjem in občutkom, še vedno pa lahko najdemo izjave, ki se ne zmenijo za svojo podobo in so gradniki celotne abstraktne kompozicije slike. (S)prehod v svet abstrakcije se je zgodil spontano z idejo o vključevanju volne z akrilnimi barvami. Ob reliefu v slikah z volno se zgodi premik iz dvorazsežnega v trirazsežni likovni prostor, zraven pa pride tudi mehkoba, ki jo volna vnese v sliko in katera kliče po dotiku. Umetnica pravi, da sestavlja barve v celoto kot pisec besede v tekst. »Dolgo iščeš pravo besedo, jo nadomestiš z drugo, izbrišeš, dodaš, zamenjaš. Na koncu naj ima smiselno celoto.«

Razstava Na površju ustavi gledalčev pogled na površini slik in ga povabi, da se sprehodi skozi kompozicije, sestavljene iz volne in akrila, barv in oblik ter se prepusti toku lastne domišljije in interpretacij. Dela so slečena strogosti, resnosti, (ne)napisanih pravil in namesto tega izvabljajo sproščenost. Medtem ko je harmonična barvna abstrakcija osvobodila umetnico, nam razstava ponuja ravno vpogled v zakulisje procesa, kjer je kombinacija barve in volne zakrpala tesnobo vsakdana.

zek crew
06. 03. – 09. 04. 2018

Vizualni kolektiv ZEK že 18 let nevihtno spreminja področja grafitarstva, street arta, sodobne umetnosti, oblikovanja in še česa, kar se prikrade zraven bistrih idej in sproščenega smisla za humor. Danes ga sestavljajo Žiga Aljaž, Aleš Arnež, Miha Artnak, Žiga Artnak, Tibor Kranjc, Jurij Lozić, Nika Jurman, Petar Perčič, Marko Potočnik in Uroš Veber, ki si puščajo prosto pot tudi za kreativno rast mimo skupne blagovne znamke. V zekovski enotnosti so pravila vendarle jasna: stoji se za drznostjo, vizija je prepojena z inovativnostjo, igrivost in šaljivost prehajata v dodelane koncepte, ki se največkrat odzivajo na sodobnost. Preko zveste naklonjenosti humorju postanejo dela dojemljivejša, kljub temu pa ostaja eden izmed glavnih kriterijev notranjega delovanja kolektiva pregon dolgčasa vstran od česarkoli podpisanega z ZEK. Po vseh letih neobremenjenega, a zato nič manj resnega delovanja, vztrajajo pri drži upora, ki zahteva opustitev ustaljenih načinov razmišljanja in politične korektnosti.

Z razstavo ZEK 2018 duhoviti konceptualisti ponovno odpirajo vprašanje minevanja, ki je tokrat prelito z morjem oziroma valujočo površino. Ta je precizno izdelana v tehniki fraktalni origami, ki so jo umetniki sami razvili in nadgradili. Kot površina morja nakazuje, da se skriva nekaj neraziskanega pod njo, enako velja za človeka. Na prikriti način lahko gledalec spozna, da je ostati na površini res površno. ZEK crew tako vztraja pri postavljanju vprašanj, ki so dvoumna, večkrat brez odgovora, a zato nič manj ostra.

nina čelhar
16. 01. – 28. 02. 2018

Umetnica mlajše generacije Nina Čelhar je ena izmed najperspektivnejših slovenskih slikark, kar vztrajno dokazuje s samostojnimi in skupinskimi razstavami tako v domačem kot tujem kulturnem okolju. Svojo prepoznavnost dopolnjuje z zbirkami (med drugim ESSL in RIKO) in mednarodnimi nagradami, med katerimi izstopa predvsem ESSL Art Award CEE. Umetnost ji predstavlja prostor samorealizacije in način življenja, ki ga s slikanjem osmišlja. S slikanjem raziskuje novodobno arhitekturo in bivanjske prostore ljudi, ki jih istočasno spreminja, ko slike predaja ljudem lačnim umirjenosti. Ob velikokrat upodobljenem (notranjem ali zunanjem) prostoru ohranja tudi miselnega, ki ga lahko gledalec izkoristi za prespraševanje lastnega bivanja, ali pa se (za)ustavi ob udobni alternativi: oddihu, napolnjenim s prijetno sproščenostjo, minimalizmom in spokojnostjo.

Razstava SVETLO NA SVETLO nagovarja obiskovalca s celostno bivanjsko izkušnjo, ki ga vodi od dvostranega pogleda na pročelje hiše do vpogleda na steno interierja in njegovih posamičnih izsekov na manjših platnih. Z vsebinsko in barvno enovitostjo zasleduje občutek varnosti, miru in zavetja, hkrati pa razstavljena dela zaradi svoje izpraznjenosti puščajo prostor za posameznikove tavajoče misli. Umetnica pravi, da išče idealen prostor sodobnega človeka, medtem ko išče idealen prostor zase, prav izčiščene poglede in poglobitve o tem pa ponuja obiskovalcu.